Sedem dni posta – ma kje, niti pod razno, ne morem, zakaj le?! … in vse postne lekcije.

Post postaja vse bolj popularna in razširjena oblika razstrupljanja telesa. Pustimo ob strani mojo večno skepso glede vseh tovrstnih čirulčarul. Pustimo tudi to, da v raztrupljanje niti ne verjamem preveč, ker vsako jutro po kavi v tisti najmanjši sobici stanovanja odstranim vse, kar telo samo oceni, da je za odpad. Pustimo tudi to, da od posta nikoli nisem pričakovala kake globlje duhovne izkušnje spoznavanja same sebe, ker sama sebi kar precej pošteno sproti vse priznavam in zmečem v obraz.

Se mi je pa od nekdaj zdelo zdravorazumsko logično, da v zgodovini človek nikoli ni imel dan za dnem polnega krožnika. Da so s pozno zimo in zgodnjo pomladjo vedno prišle hude lakote, saj so pošle vse zaloge, narava pa tja do maja ponuja bore malo za pod zob. Logično se mi je zdelo tudi, da bi prebavnem traktu v 39 letih zagotovo vsaj enkrat prijal nekajdnevni dopust. Predvsem pa me je zanimalo, če se ti med postom res tako zelo izostri čut za okus. Nabrala sem si literaturo, se o postu podučila pri fb prijateljici, ki je na tem področju pravi maher in začela mojo sedemdnevno prostovoljno gladovno stavko. Je bilo težko? Ne. Sem bila lačna? JA. Vseh sedem dni? Absolutno. Sem shujšala? Nič kaj dosti, realna dva kilograma. Sem kaj jedla, pila? Prve tri dni sem se postila samo z vodo. Potem sem imela namen dodati sadne sokove, pa so v meni takoj sprožili tako hudo lakoto, da sem to misel opustila in sem do konca vztrajala zgolj z vodo, v katero sem občasno stisnila malo limone. Tako mi je bilo najlažje. Sem v tem času ležala doma ali sem lahko delala? Delala brez težav, še bolj zbrano in aktivno kakor kadar nisem bila na postu. Sem v tem času kuhala? Ja, sem. Doma imam dva lačna fanta, ki si znata skuhati tudi sama, a sem ravno tako morala kdaj zalavfati piskre in kuhalnico. Poleg tega sem v času posta pekla še rojstnodnevno torto in pecivo. Kaj je bilo pri temu najtežje? Da sem vse kuhala in pekla na slepo, ker nisem mogla poskusiti, če je užitno. 🙂 Sem bila utrujena? Čez dan ne, zvečer pa zelo in ponoči sem spala kot že dolgo ne. Me je post kakor koli razsvetlil in odprl tretje oko? Niti slučajno. Sem se med postom kaj naučila? Absolutno da. Osvojila sem naslednjih sedem izjemno pomembnih lekcij:

1. Zdaj jasno ločim lakoto od apetita
Lakota in velike oči vzbujata v telesu in umu zelo podobne občutke, nikakor pa ne istih. Zdaj jasno ločim, kdaj mi pogled ali misel na hrano vzbudi apetit in kdaj je v igri dejanska lakota.

2. Ponovno čutim žejo in jo ločim od lakote
Med postom sem bila zelo žejna. Popila sem približno 4 litre tekočine na dan, ker me je dejansko tako zelo žejalo. Občutek, ki ga skoraj ne poznam. Običajno sem morala o pitju vedno razmišljati, sicer bi po cele dneve preživela brez vnosa tekočin. Zdaj sem ponovno žejna.

3. Skrčen želodec me sili, da jem po malem in malo
Porcije so se zmanjšale na tretjino ali četrtino. Pravzaprav je to odlično, saj sem hitro sita in tega ne mislim pokvariti z basanjem z velikimi količinami hrane. Raje jem 10x na dan čisto po malem, kot pa 2x poln krožnik, pa še repete poleg.

4. Mojemu telesu se upira težko prebavljiva, predelana  in prazna hrana
Zelo težko mi je jesti meso. Nobenih moralnih vzvodov ni tu, ne mislim postatio vegetarjanka, a meso mi enostavno obleži v želodcu. Zato zdaj jem bolj mlečne izdelke, tofu in jajčka, meso pa v manjših količinah. Še težje mi gre po grlu junk food – že ob pogledu nanj mi postane slabo. Najbolj pa me je presenetilo to, da mi nikakor ne grejo testenine in kruh. Ne razumem popolnoma zakaj, krompir in riž mi namreč tekneta, a kruh in testenine očitno še lep čas ne bodo na meniju. Kadar koli pa bi lahko jedla sadje in zelenjavo, še posebej surovo.

5. Ne čutim več potrebe po kavi
Nisem si mislila, da bom to kdaj napisala. Moje jutro nekoč je bilo videti tako, da me je s še zaprtimi očmi pot najprej vodila do avtomata za kavo, potem je sledilo vse ostalo. Zdaj kave sploh ne potrebujem. Mi ne zadiši in si je ne zaželim. Jo sicer občasno spijem, a gre tu za majhno količino bolj kot ne družabnega pitja.

6. Okusi so se mi izostrili – Nutella in Milka sta postali neznosno sladki
Neverjetno je, kako zelo se mi je izostril okus. Poznate tisti občutek, ko pojeste 100 gramov čokolade in se vam zdi, da vam njen okus sploh ni dovolj napolnil ust, kakor, da je skoraj niste jedli? No, tega občutka ni več. Pravzaprav sta mi najbolj znana čokolada in lešnikov namaz neznosno sladka, prav neužina. Čips je odločno preslan in nenavadnega okusa, ena bolj znanih vod z okusom, v kateri naj bi bila naravna aroma, nima niti v sanjah naravnega okusa, pravzaprav se mi zdi, kot da bi pila v vodo zamešano čistilo za ročno pomivanje posode, druga predelana hrana pa se mi zaenkrat še upira.

7. Bi post še kdaj ponovila
Vsekakor in ga zagotovo bom. Zakaj? Zaradi prejšnjih šestih točk. Menim, da je zelo primerno in dobro telo zopet vrniti bližje k lastnim primarnim občutkom za to kaj je zanj dobro in kaj ne. S postom in hrano je podobno kakor z zvezami. Ko nekaj izgubiš, veš, kaj si imel. In česa si ne želiš nikoli več ;).

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s