Sreča? Ne hvala. Raje mi dajte optimizem.

Sreča je postala ultimativno in praktično edino čustvo za katerega se pehamo, ga glumimo, postavljamo na piedestal iz iz njega delamo absolutni imeprativ in edini smisel našega obstoja in življenja. Kakšna neumnost!

Kaj sploh je sreča?
Po filozofski definiciji je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Glede pomena sreče v življenju posameznika obstajajo različna, nasprotujoča si mnenja, predvsem zaradi različnih meril in subjektivnega razumevanja, na podlagi česar definiramo srečo. Opa… stop. Odsotnost vsakršne želje?? Si res sodobna civilizacija želi tega?! Si vi tega želite?

Alergična sem na srečne ljudi…
ali naj raje rečem navidezno srečne ljudi. To so tisti, ki navzven ne čutijo nobenih ljudem lastnih čustev. Nič jih ne razočara, nič jih ne potre, nič jih ne sesuje, prizadene in prav vse sprejemajo z nasmehom in odobravanjem. Ves čas nasmejani in prijazni. Uspešni tudi takrar, ko v resnici niso. Živahni in poskočni, čeprav so izčrpani. Ujetniki lastne odločitve, da bodo (vsaj navzven) srečni, pa jih vse prej naštete stvari navznoter pošteno sesuvajo in nemalokrat se kateri izmed teh ultrasrečnih in v naših očeh ultrauspešnih ljudi na koncu znajde na medikamentih ali na obravnavi v kateri izmed za to namenjenih ustanov. Vedno srečni ljudje niso iskreni. Ne do drugih, še manj do sebe. Ker s svojo navidezno srečo nabijajo komplekse in lažna pričakovanja tudi vsem v svoji okolici, so pravzaprav celo škodljivi. Biti srečen je neizvedljivo. Zato jih ne oponašajte in si izbijte iz glave že enkrat to srečo.

…in obožujem optimistične ljudi.
Namesto, da lovite srečo, raje delajte na optimizmu. Optimizem je vse prej, kot odsotnost želja. Je tista sila, ki nas žene naprej, ki iz nas dela borce in nam odstira nove poti. Optimisti še kako čutijo, neuspehi jih prizadanejo, a se iz njih učijo. Krivice občutijo, a jih sprejmejo kot del življenja. Se sesujejo pod bremeni, ki jih nalaga življenje, vendar se vedno odločijo, da se bodo najprej sestavili, si vzeli čas, potem pa borili in korakali naprej. Temne misli jih dohitijo, a se v njih ne izgubljajo. Za vsako težavo takoj začnejo iskati rešitve. Vedno. Nekonvencionalne, domeiselne rešitve, drugačne, pa vendar – rešitve. Postavljajo si realne in manjše cilje – če se en izmakne, najdejo novega. Iščejo izzive in z njimi rastejo. So avanturistični in pogumni. Velikokrat zelo predrzni. Kdaj pa kdaj so nezadovoljni sami s sabo, vendar se s hvaležnostjo zavedajo daru tega, da obstajajo in živijo, delajo, se izražajo. Če vas ne marajo ali jim greste na živce, vam bodo to dali vedeti in se bodo od vas odmaknili. Pa kar brez zamere, ker nikjer ne piše, da si moramo biti vsi všeč. In res radi živijo v tem zelo nepopolnem, precej krivičnem in bolj za silo srečnem svetu.

Zakaj bi torej hlepeli po sreči? Zakaj bi do smrti begali v iskanju sreče? Hlepite raje po življenju, naj vas žene optimizem, obkrožite se z optimističnimi ljudmi. Male srečice potem pridejo same od sebe. Včasih prej, večinoma pa bolj slej …

Advertisements

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s